V Laškem je 12. in 13. maja 2017 potekala klasifikacija športnikov invalidov, ki tekmujejo v atletiki. Klasifikacije je ob prisotnosti Janeza Hudeja in prevajalke Ivane Gornik izvajala klasifikatorka iz Avstrije Evelyn Schmied Wadda. Priprave za izvedbo klasifikacije je s pomočjo Zveze za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijski komite organiziral vodja športa pri Zvezi paraplegikov Slovenije, Gregor Gračner.
Za klasifikacijo smo se odločili na pobudo tekmovalcev in vodij atletike pri posameznih društvih paraplegikov. Eden od vzrokov, da smo se odločili za izvedbo klasifikacije je bil tudi velik pritisk tekmovalcev na znižanje njihove tekmovalne skupine, ki smo jim jo določili na podlagi diagnoze in višine poškodbe. Določitev tekmovalnih skupin velja, tako kot za košarko, le za tekmovanja v Sloveniji. Za mednarodna tekmovanja pridobijo tekmovalci mednarodno klasifikacijo na prvem mednarodnem nastopu v okviru Mednarodnega paraolimpijskega komiteja.
S klasifikacijo smo hoteli ugotoviti pravo tekmovalno skupino v kateri lahko posameznik tekmuje v atletiki. To je pomembno predvsem za tekmovalce, ki imajo večje tekmovalne ambicije, da svoje rezultate lahko primerjajo s svetovnimi. S tem ne bo več prihajalo do nesporazumov glede tekmovalne skupine posameznikov. Sama klasifikacija je potekala tako, da smo klasifikatorki najprej predstavili tekmovalca, sledil je ogled medicinske dokumentacije in nazadnje ocenitev tekmovalca glede na to katere skupine mišic so pri posamezniku aktivne oz. niso paralizirane. Pri sedmih tekmovalcih bo potrebna ponovna klasifikacija čez približno dve leti, ker obstaja možnost izboljšave fizičnega oziroma zdravstvenega stanja. Pri enem tekmovalcu pa je potrebna še tehnična klasifikacija oziroma ogled na tekmovanju.
V dveh dneh je bilo ocenjenih 23 tekmovalcev. Vsakemu udeležencu klasifikacije je klasifikatorka zaželela obilo športnih uspehov in jih poskušala maksimalno motivirati za nadaljevanje športne kariere. Ugotovila je, da imajo posamezniki zelo slabo razvite tiste trebušne in hrbtne mišice, ki niso paralizirane. Evelyn je bila nad številom udeležencev zelo prijetno presenečena. Ko smo ji predstavili način delovanja Zveze paraplegikov Slovenije in sistem tekmovanja (lige v različnih športnih panogah), je dejala, da je to edinstven primer v Evropi in da lahko v njeni državi o tem samo sanjajo. Zato bi bilo škoda, da bi tak sistem vključevanja paraplegikov v športno rekreativno dejavnost onemogočili. Z izvedbo klasifikacije smo v smislu kvalitete izvajanja športno rekreativne dejavnosti v atletiki storili korak naprej. Z določitvami tekmovalnih skupin bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Cilj vseh aktivnosti v zvezi z izvajanjem športno rekreativnih dejavnosti v atletiki je jasen: iz množice članov ZPS ponovno pridobiti tekmovalca, ki se bo boril za najvišja mesta na paraolimpijskih igrah.
Ribiška reprezentanca na svetovnem prvenstvuV Kanjiži v Vojvodini se je 11. junija 2017 končalo 19. svetovno prvenstvo v športnem ribolovu. V reprezentanci Slovenije sta poleg Željka Mavriča, Branka Zeliča in Tomaža Vaniča, tekmovala tudi ribiča Zveze paraplegikov Slovenije Rudi Centrih in Franc Štefančič. Odpravo je vodil Jure Hochkraut, naši ribiči pa so tako kot lansko leto osvojili 9. mesto. Svetovni prvaki so postali Italijani, drugi so bili lanskoletni prvaki Hrvatje, tretji pa Belgijci. Predel, kjer so tekmovali naši ribiči je bil za športni ribolov izredno zahteven. Slovenija je naslov svetovnega prvaka v ekipni konkurenci osvojila leta 2004 v Radečah in 2009 na Portugalskem.
V času zvezdniških muh enodnevnic in instantnega “junaštva” je za mnoge težko razumeti boj in upor, ki ga je živela in bila Franja Bojc Bidovec. Za marsikoga nepredstavljivo pokončna drža in boj z mlini na veter, ki na zadnje mesto postavlja posameznikov ego in korist je nekaj, kar je dandanes že precejšnja redkost. Če pa omenimo še šovinistično moški svet in podcenjevanje nežnejšega spola, ki že praktično ves čas človeške zgodovine kroji usodo sveta pa je še toliko bolj smiselno in prav, da se največji kolesarski dogodek oziroma praznik imenuje po NJEJ.
Že 36. izvedba maratona (9.-12.2017), ki vsako leto zbere ljubiteljice in ljubitelje kolesarstva na enkratnem dogodku, ki sedaj poleg nedeljskega maratona obsega tudi petkovo vožnjo na čas in sobotni družinski maraton, je tudi letos privabila nas, ki kolesa gonimo na roke. Na žalost iz različnih razlogov v precej okrnjeni zasedbi (trije na kronometru in štirje na maratonu) smo ne glede na omenjeno pomanjkljivost k zadevi pristopili resno, predano in z ljubeznijo do kolesa. Že petkov kronometer, ali drugače povedano, “ura resnice” nam ni pustil dihati. Trasa med BTC centrom ter Domžalami je bila seveda zaprta za ostali promet, kar je lahko pomenilo le eno: glavo dol in na polno. Vremenski pogoji so nam bili naklonjeni in le smola prvega favorita Marka Severja, ki je na trasi predrl zračnico je pomenila, da sva do cilja prišla le Peter Cerar z in EdoJeše. Vsak s svojim rezultatom, vsak s svojimi občutki. Kljub temu, da celotna zadeva traja dobre pol ure, je “izpraznjenost”, ki jo čutiš na cilju nepopisna. Sam sem še nekaj minut po prihodu v cilj obležal na kolesu z zaprtimi očmi, saj dejansko nisem imel ne volje, ne energije za kaj več. Ampak, pravijo, da če na cilju kronometra nisi prazen, si nekaj naredil narobe. V nedeljo 11. junija 2017 se nas je na startu malega, a vseeno skoraj 100 km dolgega maratona zbralo nekoliko manj kot prejšnja leta. Nič ne de, smo si rekli in hrabro pognali gonilke že od prvega kilometra dalje. Gregor je upravičil status reprezentanta in z Davidom sta pognala naprej, medtem ko sva Peter in Edo dobršen del poti prevozila skupaj. Vzajemna pomoč pri vetru v prsa odtehta marsikaj in na tako dolgi poti, kot je maraton Franja vsak kilometer družne vožnje pomeni veliko. Vsekakor velja omeniti tudi domačine, ki ob robu cest vztrajajo v navijanju in bodrenju in prepričan sem, da ročni kolesarji pri opazovalcih vzbudimo prav posebna čustva - vsaj čutiti je tako. Borba s klanci, močnim soncem, vetrom, svojim pulzom, mišičnimi krči, psihološkimi krizami … vse to je Franja. Njej in njenemu boju na čast pa vse naše “trpljenje” izpade trivialno in morda je tudi to razlog, da se nekako da zdržati štiri ali pet urno kolesarjenje na robu svojih zmogljivosti. Njej in kolesarstvu na čast pridemo tudi drugo leto! Upam, da v večjem številu.
V vasici Kornič pri Punatu je na Cable Krku od ponedeljka 5. do sobote 10. junija 2017 potekal že 14. kamp v wakeboardu. Omeniti velja, da je celoten objekt dostopen osebam na vozičku in da lastnik in naš prijatelj Tomo nudi tudi ustrezno prilagojene deske za bordanje na vodi v sedečem položaju. Letošnjega kampa so se udeležili tudi slovenski paraplegiki: Matej Lednik, Gregor Habe in Enis Musič iz DP jugozahodne Štajerske, Boštjan CeglarBoštjan Ceglar, Gregor Gračner in Borut Sever iz DP ljubljanske pokrajine, Janez Učakar in Klemen Lokar iz DP Gorenjske in Branko Črv iz DP severne Primorske. V prvih dveh dneh je vreme omogočalo dobre pogoje za treninge, naslednji dan pa je burja prekinila vse aktivnosti. Tako so udeleženci kampa treninge nadaljevali v četrtek in vse do sobote, ko so priprave kronali s tekmovanjem. Mednarodnega tekmovanja, so se poleg Hrvatov udeležili, Slovenci, Nemci in Italijani.
V predtekmovanju so se v finale uvrstili Ceglar, Sever in Lednik, Hrvat Lakič ter mojstra »wejkanja« iz Italije in Nemčije. Končna zmaga je pripadala Italijanu, drugi je bil Nemec, tretje mesto pa je suvereno »pribordal« naš Borut Sever. To je tudi prva slovenska medalja v wakeboardu. Poleg treningov in tekme so se naši fantje udeležili izleta z jahto, ki je prirejena za prevoz invalidov na vozičkih in je v lasti hrvaškega tetraplegika Zdravka Lakiča. V petkovem dopoldnevu so se odpravili na čudovito panoramsko vožnjo mimo mesta Punat do Stare Baške. Ustavili so se ob obali južnega dela otoka, kjer so se najbolj pogumni izletniki s krova pognali v že kar prijetno sinje modro morje. Pot so nadaljevali mimo otoka Prvič na Goli otok. Po krajšem opisu zgodovinskega dogajanja na otoku, so se turističnim vlakcem odpeljali po otoku, kjer je domačin predstavil zaporniškega dogajanja po vojni.
Srhljive poglede na zapuščene stavbe so omili cvetoče rumeni kaktusi na belem kamenju in redka drevesa, ki so jih na povsem goli otok nasadili zaporniki. Pred samim slovesom z otoka so se izletniki okrepčali z odlično pripravljenimi morskimi sadeži. Pot nazaj je vključevala postanek v enem od osamljenih zalivov s kopanjem najbolj morja željnih kopalcev. Ob prijetnem druženju, odlični kulinariki in čisti »bonaci« s sončnim zahodom se je pot pomorščakov zaključila. Kamp v wakeboardu sta omogočili Zveza paraplegikov Slovenije in Zveza za šport invalidov Slovenije. Paraplegiki smo izkusili še eno možnost prilagojenega športa, ki je okrepila zavest kaj vse se zmore in prispevala k socialni vključenosti.
Društvo paraplegikov Istre in Krasa - Associazione dei paraplegici d Istria e Carso Vanganelska 008 F, 6000 KOPER G: +386 (0)41 697 560 E: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
